Edina možnost za obstanek slovenske proizvodnje v globalni konkurenčni igri je v močni digitalizaciji sistemov. Vendar pa številna podjetja obtičijo že pred samim začetkom projekta. Zakaj se kljub zavedanju o nujnosti preobrazbe projekti ustavijo? Praksa kaže na tri ključne ovire:

1. Pomanjkanje ustreznega kadra in specifičnega znanja

Največja ovira je kadrovska stiska. Podjetja potrebujejo strokovnjake, ki razumejo tako IT kot industrijske procese (MES, ERP). Pogosta napaka je, da se projekt naprti internemu IT oddelku ali vodjem proizvodnje, ki pa nimajo ne časa ne specifičnih znanj za zahtevne integracije. Rezultat so izčrpan kader in zamude. Pravi vodja mora znati govoriti tako jezik programerjev kot operaterjev na strojih.

2. Odpor do sprememb in neprilagodljiva kultura

Digitalizacija je predvsem kulturni premik. Operaterji v proizvodnji nove sisteme pogosto vidijo kot nadzor in dodatno obremenitev. Če implementacija ni pospremljena s transparentno komunikacijo in upravljanjem sprememb na samem terenu, projekti hitro naletijo na tihi bojkot.

3. Nejasna strategija in fragmentirani procesi

Implementacija tehnologije brez predhodnega razmisleka ustvarja nepovezane "otočke digitalizacije" in prekinjene podatkovne tokove. Pred izbiro programske opreme je nujna strokovna presoja (Audit) in optimizacija procesov. Informacijski sistem mora služiti poslovnemu modelu podjetja, nikoli obratno.

Kako odpraviti ozko grlo? Trije možni pristopi

Ko se podjetja zavejo pomanjkanja ustreznega nosilca projekta, se običajno znajdejo pred tremi možnostmi. Da bi bila odločitev lažja, smo jih ocenili glede na hitrost, kakovost in ceno uvedbe.